Po podolgo razmisluvanje okolu toa shto e najsoodvetno za da se skrshi mrazot, sfativ deka nema podobar pochetok od sopstveniot pochetok:) Vo taa smisla, ova shto sleduva e eden od prvite moi poetski obidi. Mnogu frleni listovi, zaboraveni misli, haos od idei vo glavava, konechno proizvod na sopstvenive vijugi...hm, i toa e neshto:)
NEDOSTIZHNOTO
Mi nedostigaat onie
nezadolzitelni, beskrajni razgovori,
shto ne uspeavme da gi zavrsime,
navidum bescelni,
koga zboruvavme za se,
osven za nas,
koga sakavme da izmenime se
osven sebe si.
Vekje odamna gi nema,
zoshto ne nema nas,
go nema nasheto “nie”,
go isgubivme vo vitelot na banalnosta,
go progoltaa nemilosrdnite,
ili mozebi nie samite…
ili mozebi nikogash ne sme bile “nie”…
Onaa nasmevka shto mi ja iznuduvaa
vozdishkite,
pred ubavoto cuvstvo shto me obzema,
samo mig pred da zaspijam,
zatvoram oci pred realnosta, izmorena od samata sebe…
zamisluvam edna pregratka shto ja nema povekje,
shto mozebi I nikogash ja nemalo,
no bila tamu nekade,
postoela vo moite sonishta,
stanala moj kopnez,
a vsushnost, nikogash ne mi bila dostizna…
Te molam, nikogash ne mi go otkrivaj vistinskoto ti,
Sakam da te znam kako shto te zamisliv jas,
kako shto te naslikav dlaboko vo sebe…
taa slika koja bavno, vnimatelno,
ja sklopuvav kako mali parchinja mozaik,
od den na den,
konecno ima ime,
na krajot, samo taa kje ostane
da me rastreperuva…
Sega mozam da ti doshepnam
zoshto ne smees da mi go odzemes
ona shto znam deka mi pripagja-
zoshto se plasham da poznavm drug ti-
samo onoj shto mislam deka go poznavav ednash…
ostavi me
da ziveam vo iluzijata za idnite nas,
da se sekjavam na minatite nie,
zoshto jas povekje od se
sakam da veruvam vo najdobroto od tebe…
Ima denovi,
koga posakuvam site moi vozdishki
da gi pretocam vo zborovi,
za da vidat site, a najmnogu ti,
kolku umeat da bidat silni
sekojdnevnite, beskrajni stradanja…
